Predmeti poželenja

Včasih imaš občutek, da bo kakšna stvar neskončno dolgočasna in preden sem se lotila zgodbe o  nastajanju in razvoju mesta Firenc, so me prevevali točno takšni pomisleki. A globje kot sem rila, toliko bolj se je kazalo, da so bila moja predvidevanja napačna. Tistih par sto let pred renesanso me je navdušilo. Pod pravim zornim kotom, se je pred mano razvila napeta zgodba z mnogo presenečenji.

Predvidevam, da se večina ljubiteljev in poznavalcev umetnosti, v povezavi s Firencami, običajno še vedno navdušuje nad dosežki florentinske renesanse in pogosto spregleda pomembno dejstvo, da je mesto v osnovi srednjeveško  in da je takšno ostalo skozi vsa kasnejša obdobja.

In zdi se mi pomembno ter vredno predstaviti tudi to plat. Če že zaradi ničesar drugega, vsaj zaradi razumevanje podlage za renesanso.

Ker bi bila celotna zgodba prebsežna, sem se odločila preskočiti prva stoletja in opisati le del, ki je najbolj pritegnil mene – srednji vek.

Čas zgodnjega 12. stoletja je zaznamovalo rivalstvo za politično premoč v regiji med Firencami in njenimi sosednjimi mesti (Prato, Fiesole, Siena, Pistoia, Pisa in Lucca). Vendar so Firence kljub temu rasle, tako po velikosti, vplivu, kot tudi po politični moči.

V mestu se je izoblikoval zapleten sistem vladanja. Komuno je upravljal generalni zbor, ki se je štirikrat na leto zbral v cerkvi Santa Reparata.Vladajoči sloj so predstavljali plemiči, vitezi in trgovci.

Čeprav je bil v 12. stoletju pretežni del moči v rokah plemstva, pa so bili za rast mesta najpomembnejši trgovci. Njihov vzpon je zaznamoval predvsem drugo polovico stoletja, saj se je takrat okrepila trgovina z daljnimi deželami, ki je tako postala nov in bogat vir akumulacije kapitala. Tej razširjeni trgovski dejavnosti je bilo nepogrešljiv spremljevalec tudi bančništvo, kar je bila osnova za ekonomsko in demografsko ekspanzijo mesta. Vedno večji vpliv so imele tudi skupine obrtnikov, ki so se počasi oblikovale v močne in priznane cehe, tako imenovane »arti«. Med temi so bili sprva največji in najmočnejši obdelovalci kovin (kovači, izdelovalci orožja…), zlatarji, usnjarji, predelovalci hrane in gradbinci. Kasneje pa so v ospredje stopili predelovalci volne, svile in tekstila, ki so postali tudi najštevilčnejši in najbolj vplivni.

V 12. stoletju so Firence rasle hitreje kot druga mesta v Toskani. Mesto se je širilo izven starega mestnega obzidja. Najprej v obliki grozdnih naselij na zunanji strani štirih glavnih mestnih vrat, kasneje pa v koncentričnih krogih okrog obzidja in ob sekundarnih cestah, ki so obkrožale mesto. Tako se je okrog prvotnega centra oblikoval obroč predmestij, ki jih je moč razbrati še danes. Ta obroč predmestij se je razvijal in rasel skupaj z bogastvom mesta in povečanjem števila prebivalcev, ki je v poznem 12. stoletju naraslo na okrog 30 000.

Leta 1171 je tako padla odločitev o gradnji novega obzidja, tako imenovanega petega kroga. Šlo je za prvo obzidje, ki ga je gradila Comuna in je bilo zgrajeno le v dveh letih (1173 – 1175). Obsegalo je ozemlje, katerega površina je bila približno dvakrat tako velika, kot površina ozemlja, ki ga je obdajalo prejšnje obzidje, poleg tega pa je sedaj prvič zaobjelo tudi predmestje Oltrarno na južnem bregu Arna.

Ker so v obzidje vključili tudi Oltrarno je to pomenilo, da je reka Arno postala popolnoma integrirana in ni več predstavljala le južne meje mesta. Postala je bistven del njegove infrastrukture. Na mestih, kjer se je obzidje srečalo z reko, so na obeh bregovih zgradili stolpe, katerih namen je bil, da utrdijo za mestno obrambo potencialno šibke točke. Do leta 1218 je čez reko vodil samo en most, ki so ga ponovno zgradili na mestu, kjer je bil prvotni, rimski. Reka je imela v tem času bistveno vlogo za življenje v mestu. Bila je plovna vse do Pise in Mediteranskega morja. Zagotavljala je vodo za delovanje mlinov, v njej so lovili ribe, najpomembnejša pa je bila za tekstilno industrijo. Kljub temu pa se mesto na južni strani reke ni nikoli tako razvilo kot na severni, predvsem zaradi hribovja, ki je obdajalo Oltrarno, kar je pomenilo manj možnosti za pozidavo.

Firence so bile v tem času, v 12. stoletju, veliko in cvetoče mesto, vendar z zelo maloštevilnimi monumentalnimi zgradbami.

V osnovni razporeditvi ulic se je mesto držalo še stare rimske mreže. Velikih javnih trgov še ni bilo in edini kraji, ki bi jih lahko označili za piazze so bile mestne tržnice. Med temi se je najpomembnejša, ki so jo imenovali miluogo, nahajala na starem rimskem forumu, na jugovzhodnem vogalu današnje Piazza della Republica. Druga tržnica, Mercato Nuovo, pa je nastala v bližini mestnih vrat Por Santa Maria, blizu reke.

Hiše v mestu so bile po večini skromne in lesene. Razvila sta se dva glavna stavbna tipa, ki sta imela velik vpliv na podobo srednjeveških Firenc. Šlo je za cerkve in hiše s stolpi.

Hiše s stolpi so značilni predstavnik florentinskih stavb. Okrog leta 1100 jih je bilo le nekaj, vendar pa se je njihovo število drastično povečalo zaradi notranjih medsebojnih sporov. Ob koncu stoletja jih je bilo moč našteti že več kot sto. Te hiše so dajale mestu značilno karakteristiko in so bile pomemben pokazatelj razvoja. Tip se je uveljavil predvsem po letu 1150 in se ohranil še globoko v naslednje stoletje. Stolpi ob hišah so bili vedno grajeni iz kamna in so bili neposredno povezani s hišo lastnika. Služili so predvsem kot pribežališče za družino v času nevarnosti in nemirov v mestu. Dostop do njih je vodil skozi majhna vrata v enem od zgornjih nadstropij hiše. V njih je bila običajno shranjena zaloga živil in drugih potrebščin, da je družina lahko preživela, dokler nevarnost ni minila. Naslednja značilnost teh stolpov je bila tudi ta, da so jih isto misleče, oz. zavezniške družine (glede na politično prepričanje) gradile v gručah in tako formirale nekakšne utrjene tvorbe (insula). Ti stolpi so bili med sabo povezani in zavezniki so lahko tako prehajali iz ene hiše v drugo ter se tako izognili nevarnosti na ulicah.

Med leti 1175 in 1200 se je zaradi gonilne sile, nastale ob gradnji novega obzidja, pospešil  tudi razvoj novo vključenih mestnih četrti. Vseeno pa je v mestu zaradi cerkvenih ustanov na teh območjih ostalo še dovolj nepozidanega prostora (stebrišča, zeliščni vrtovi…).

Mestna administracija je dolgo časa temeljila na razdelitvi na štiri glavna območja, tako imenovana quartieri, ki jih je sestavljalo 24 župnij. V poznem 12. st. je prišlo do nove delitve na šest glavnih delov, sestieri, kar kaže na rast in večjo kompleksnost administracije. Eden od teh sestrierov je postal Oltrarno, kar je pomenilo še večje priznanje njegove pomembnosti v splošni urbani strukturi Firenc. Vsak sestier je imel svojo upravo, s svojim, voljenim vodjo, imenovanim capi. Med sestieri je bilo nekaj razlik predvsem kar se tiče pravic in dolžnosti. Župnije (ob koncu stoletja jih je bilo 36) pa so delovale kot miniaturne države, kjer so imeli prebivalci specifične pravice, ki so pripadale le njim, ne pa tudi ostalim meščanom.

Hitrost, s katero je zraslo novo mestno obzidje, je bila pokazatelj bogastva, ki je vladalo v Firencah. Mesto je postalo glavni center kontinentalne Toskane. Število prebivalcev v tem času je ocenjeno na okrog 30 000, vendar je neprekinjeno raslo, predvsem zaradi priseljencev s podeželja.  Šlo je za srednji sloj prebivalstva, ki se je formiral kot posledica ekonomske rasti.  Na prelomu 12. stoletja v 13., v mirnem obdobju, se je ustvarila ekonomska baza, na podlagi katere se je mesto razvijalo naprej. Firence so postale mednarodno trgovsko središče, ki je imelo svoje predstavnike na vseh pomembnejših trgih v zahodni Evropi.

V zgodnjem 13. stoletju je prišlo do številnih notranjih konfliktov in do nasilnih obračunov s sosednjimi mesti. Za Firence je bilo ključno leto 1207, ko so premagali Sieno v bitki pri Montaltu in nato prvič namestili tujca,  za vodjo (imenovan podesta oz. glavni sodnik, prvi je bil izvoljen že 1193). Namestitev plemenitega tujca iz prijateljske države na vodilno mesto naj bi rešila spopade med frakcijami (Guelfi in Ghibellini) v samih Firencah. Tuj voditelj je bil zanje objektiven in nepristranski, podpirala pa naj bi ga collegio speciale in consiglio generale (svet izbranih poglavarjev cehov).

V tem času so bili ustanovljeni najpomembnejši cehi v mestu. Med drugim so imeli velik pomen na kulturno zgodovino Firenc. Najstarejši ceh je bil Societas Mercatorum oz. Arte dei Mercanti, pozneje poznan ko Calimala, ustanovljen že leta 1182. Leta 1206 mu je sledil ceh bankirjev in menjalcev denarja, Cambiatori, nato ceh predelovalcev volne Lana leta 1212 in temu ceh predelovalcev svile Por Santa Maria, leta 1218.

Največja značilnost urbanizma Firenc v 13. stoletju je bila utrjevanje mestne strukture. Zaradi številnih priseljencev, ki so ohranjali stik s podeželjem od koder so prišli, je močno zraslo predmestje Oltrarno, ki so ga z drugim bregom povezali s še dvema novima mostoma.

V strukturi mesta je v 13. stoletju največje spremembe povzročila cerkev. Za to sta imela posebej pomembno vlogo dva meniška reda – dominikanski in frančiškanski, ki sta svoj nauk zelo dinamično širila po mestu. Tako sta nastali dve novi, pomembni duhovni središči, ki to ostajata še danes – cerkvi (frančiškanska) Santa Croce in (dominikanska) Santa Maria Novella. Čeprav sta reda zagovarjala različni filozofiji (dominikanci so bili bolj intelektualni, frančiškani pa bolj praktični), sta imela podobne prostorske zahteve. Pomembna je bila velika in odprta ladja za pridige velikim množicam, ki so jo po potrebi lahko združili s trgom pred cerkvijo.

Veliki gradbeni projekti tistega časa so bili dolgoročno načrtovani. Za dokončanje je bilo potrebnih več desetletij. Za 13. stoletje je značilno, da se je število takih kompleksnih projektov počasi večalo. Ni šlo samo za gradnjo monumentalnih cerkva, ampak tudi za gradnjo k njim pripadajočih stavb – samostanov z vsemi prostori in velikimi trgi pred cerkvami.

Z ekspanzijo meniških redov je bil zelo tesno povezan tudi razvoj bolnišnic in ostalih dobrodelnih ustanov. Znan kronist Giovanni Villani je poročal, da je bilo v Firencah, do zgodnjega 14.st. na voljo okrog 1000 bolniških postelj.

Čeprav je urbanistični razvoj mesta potekal gladko, pa so se nasprotja med Guelfi in Ghibellini še bolj razvnela. Leta 1248 so Ghibellini, privrženci cesarja, napadli Guelfe, privržence papeža in uničili več  kot 40 njihovih hiš s stolpi. Guelfi so bili izgnani iz mesta za tri leta, do 1251, ko so se jim dovolili vrniti. Leta 1250 je bil ustanovljen Primo Popolo (vlada ljudstva) kot odgovor na poizkus Ghibelinov, da bi zavladali mestu. Taka ureditev se je obdržala do 1260, ko je pri Montapertiju Siena porazila Firence. V teh desetih letih so položili temelje za Palazzo del Capitano del Popolo (Bargello), saj naj bi nova demokratična institucija dobila primerne prostore.

Leta 1258 so bili iz mesta izgnani Ghibellini in uničene hiše znanega klana Uberti, vendar pa je mesto cvetelo še naprej. Začeli so z novimi javnimi deli. Postavili so most Santa Trinita in zgradili novo cesto imenovano Via Maggiore, ki je sekala Oltrarno, da bi neposredno povezali nov most s cesto proti Rimu. V tem času je nastal tudi prvi zlati florint (florino d’ oro), ki je kmalu postal poznan in priznan po celi Evropi.

Po porazu leta 1260 so nekateri pomembnejši Guelfi prostovoljno zapustili mesto. Ghibellini so vladali do 1266. To je bil čas maščevanja, ko je bilo uničenih mnogo hiš s stolpi, ki so bile v lasti Guelfov. Šlo naj bi za 103 palače, 85 stolpov in okrog 580 drugih stavb. Razrušenost mesta pa ni bistveno vplivala na komercialno življenje, saj so hiše in delavnice trgovcev, ki so bile resnična hrbtenica mestnega bogastva, ostale večinoma nepoškodovane. opomba

Leta 1282, dve leti po sklenitvi premirja med Guelfi in Ghibellini, so se predstavniki najmočnejših cehov odločili prenoviti vlado. Novo vladajoče telo (Pirorato) so sestavljali voljeni člani teh cehov (priori, kasneje signori). Nova vlada se je imenovala Secondo Popolo in je bila na oblasti do prihoda Medičejcev.

Secondo Popolo je med leti 1280 in 1300 začel serijo javnih del, ki so povzročila trajne spremembe v izgledu in karakterju mesta. Leta 1292 so ustanovili telesa, ki so izdajala statute in tako nadzirala in vzdrževala stanje obzidja, mostov, cest, tlakovanih površin… Cilj tega je bil doseči red v srednjeveškem in kaotičnem mestu. Del te prenove je bila tudi ponovna vzpostavitev quartierijev.

V tem času so predvsem izboljševali mesto. Ena najpomembnejših dejavnosti je bilo tlakovanje cest. Pomembno je omeniti, da je tlakovanje pomenilo napredek v civilizaciji in je bilo prebivalcem mesta v velik ponos. V tem duhu sta bila zgrajena in tlakovana tudi trga Piazza Santa Maria Novella in Piazza Santo Spirito.

Najpomembnejši projekt 13. stoletja za Firence je bilo načrtovanje novega obzidja, šestega, zadnjega kroga. Predlog in načrte naj bi prispeval Arnolfo di Cambio in sicer zaradi povečanja števila prebivalcev. Leta 1260 naj bi v Firencah živelo 75 000 ljudi, leta 1280 okrog 85 000, do konca stoletja pa že okrog 100 000 ljudi.

V tem času so bile Firence eno največjih evropskih mest. Prišlo je do prenatrpanosti in potrebe po razširitvi onkraj petega kroga obzidja. Zunaj mestnih vrat so se raztezala predmestja, oz. Borghi, ki jih je novo obzidje, ki je bilo zgrajeno v letih 1248 – 1333, zaobjelo. To je bilo največje povečanje mesta od njegove ustanovitve. Obzidje je bilo dolgo okrog 10 km in je obsegalo površino okrog 430 hekarov. Omeniti velja, da je bil poleg predmestij v obzidje vključen tudi precejšen »zeleni pas« kmetij, sadovnjakov in drugih manjših zemljišč.

Obzidje je imelo 73 stolpov in 15 vrat (7 se jih je ohranilo do danes), bilo je 11 m visoko, stolpi pa so dosegali višino do 35 m (do danes se je v svoji originalni velikosti ohranil le San Niccolo).  Ob notranji strani obzidja je potekala cesta, ki je omogočala hiter dostop četam za primere, ko je bilo treba braniti mesto pred napadi, ob zunanji strani obzidja pa je, podobno, potekal nepozidan pas, kar je omogočalo večjo preglednost.

Čeprav je bila vlada reorganizirana že leta 1285, še vedno ni imela primerne stavbe, kjer bi delovala. V ta namen se je 1298. leta začela gradnja Palazzo del Popolo. Bargello pa naj bi ostal sedež podesta. S tako ureditvijo so želeli jasno ločiti obe funkciji. Gradnja Palazzo del Popolo je trajala okrog 30 let in na stavbi se odražajo faze, vse značilnosti od zgodnjih utrdbenih gradov, pa do zadnje generacije palač. Trg pred palačo so le počasi večali in ga pripravljali za to impozantno stavbo, katere stolp je bil visok kar 95m in ki je bila do izgradnje katedrale (dvajseta leta 15. stoletja) najdominantnejša struktura v mestu. Palazzo del Popolo predstavlja zadnjo fazo v razvoju mestnih hiš tega tipa.

Novo stopnjo razvoja je v tem času doživela tudi florentinska družinska palača. Bogastvo in moč so družine po novem kazale z mogočnimi zasebnimi palačami, ki so bile bolj sofisticirane kot hiše s stolpi. Značilnosti teh palač, ki so nalagale nove estetske smernice v izgledu mesta so pravilne fasade, detajlno obdelan kamen, strešni zaključki…

Zadnji veliki gradbeni projekt, začet v 13. stoletju, pa je bil gradnja nove katedrale, ki je bila velikanski projekt in je trajala več kot eno stoletje. Cerkev  je popolnoma spremenila identiteto mesta in postala njegov največji monument.

14.stoletje je bilo v Firencah obdobje velikih kontrastov. To je bil čas naravnih katastrof, ki so zadale mestu velike udarce.

Leta 1304 je Firence prizadel požar in uničil okrog 1700 stavb, leta 1315 je v mestu vladala lakota, leta 1331 je divjal še drugi večji požar, 1333 je poplavila reka Arno in razdejala mesto – šlo je za eno največjih poplav v zgodovini Firenc, leta 1348 pa je kuga pobila približno polovico prebivalstva.

Vendarle pa so bile Firence na začetku stoletja cvetoče mesto, ki si je predvsem prizadevalo povečati svoj teritorij. Mesto je dozorelo v svoji obliki in dokončane so bile nekatere njegovih najbolj izrednih stavb.

V splošnem urbanem razvoju velja omeniti dokončanje skoraj vseh velikih projektov, začetih v prejšnjem stoletju (Palazzo del Popolo, Bargello).

Formalizacija mestne forme, ki jo je začel Arnolfo di Cambio, se je v 14. stoletju odražala v vrsti predpisov in ukrepov, katerih namen je bil, da bi v mestu nadzorovali in regulirali grajenje stavb. Predpisana je bila širina novih cest in tlakovanje le teh, medtem ko je bila gradnja balkonov na hiša nazaželjena. Prav tako so svetovali opuščanje zunanjih stopnišč. Uskladiti so želeli fasade stavb in poenotiti okenske vrste.

Nekateri od teh ukrepov so bili izključno praktični, kot je na primer preprečevanje požarov, drugi pa so imeli bolj estetske namene. Eden od teh, ki je zaobjel oba, je bil oblaganje hiš s kamnom. Na začetku stoletja je bila predpisana višina tovrstne obloge 2,4m, ob koncu stoletja pa so morali obložiti vse nove fasade do 5m visoko.

Leta 1325 je bil izdan nov pravilnik Statuti del Comune,  od koder je, med drugimi uredbami, poznan tudi davek na okna, kar naj bi lastnike hiš spodbudilo k temu, da bi jih gradili manj.

Leta 1349 je bila ustanovljena služba Ufficiali della Torre. Ustanovljena je bila predvsem zato, da bi skrbela za obrambo mesta, vendar je kasneje, pod imenom Ufficiali delle Cinque Cose, prevzela skrb za  mline, mostove, mestna vrata in posest zaplenjeno upornikom.

Na začetku stoletja so se v mestu posvetili predvsem cestam. Da bi razbremenili mestno središče, so zgradili več novih cest in razširili že obstoječe.

Začeli so tudi z gradnjo Piazze Pitti in mnogih drugih. Vsa ta dela kažejo, da so prebivalci poskušali v mesto vnesti disciplino in red, čeprav je bilo to tako kaotično, kot vsa druga srednjeveška mesta.

Najpomembnejši intervenciji v urbano strukturo Firenc 14. stoletja  sta bili ureditvi dveh mestnih trgov, ki sta predstavljala glavni mestni središči. Šlo je za Piazzo di San Giovanni pred katedralo in Piazzo della Signoria pred novo Palazzo del Popolo.

Firence v srednjem veku niso zrasle do zidov Arnolfovega obzidja(1335). Se je pa v mestu do konca 14. stoletja vzpostavila neka stopnja zrelosti in strukturiranosti v urbani podobi mesta.

Srce mesta je ostalo staro rimsko jedro, prav tako se je v večji meri ohranila prvotna mrežasta razporeditev ulic. V tem kompaktnem jedru so bile na enem mestu zbrane vse trgovske dejavnosti kot so tržnice in banke in oba glavna družabna centra – katedrala s trgom na severu in Palazzo del Popolo s trgom na jugu.

Trgovsko življenje Firenc je potekalo predvsem na Mercato Vecchio, na Mercato Nuovo (kjer so bili sedeži najpomembnejših cehov – Calimala, Por Santa Maria, Lana in Cambiatori) in na bližnjem Mercato del Grano, prenovljenem po požaru leta 1304. Trgovanje se je razširilo tudi na ulice, ki so neposredno obkrožale trge. Kmalu je prišlo do nekakšne specializacije po posameznih ulicah, ki so posledično po tem dobile tudi imena. Najpomembnejša in najprestižnejša ulica pa je ostala Via Calimala, kjer so imele svoje sedež stare bankirske in trgovske družine.

S pomočjo opisov kronista Villanija je mogoče narediti precej natančno sliko srednjeveških Firenc in življenja v njih. V mestu je okrog leta 1300 živelo okrog 100 000 prebivalcev. To število je sicer v sredini stoletja drastično padlo predvsem zaradi kuge leta 1348. Po Villanijevih podatkih naj bi se       10 000 otrok v mestu učilo brati, 1000 študentov naj bi študiralo matematiko, 500 pa gramatiko in logiko. Volnena industrija naj bi v približno 200 delavnicah zaposlovala tretjino prebivalstva. V mestu naj bi bilo 80 bank in menjalnic, delovalo naj bi 600 odvetnikov, 3000 ljudi pa naj bi bilo v redovniških službah. V mestu je bilo okrog 30 bolnic s 1000 posteljami, za bolnike pa je skrbelo 60 zdravnikov in kirurgov. Po štetju, leta 1352, neposredno po kugi, so zabeležili okrog 60 000 prebivalcev, od tega 2671 hišnih gospodarjev. Polovica prebivalstva je bila zaposlena v tekstilni industriji. Ceh predelovalcev volne – Arte della Lana, ki je bil največji, pa je štel 9000 članov.

Po vsem tem je najbrž  lažje razumeti, zakaj je ravo to srednjeveško velemesto postalo zibel nove ere…

Pred kratkim sem naletela na zanimiv članek z zanimivim razmišljanjem o pisanju o arhitekturi:

“It was Martin Mull who said that “writing about music is like dancing about architecture.” To ruin the analogy further, writing about architecture is like mangling language, and far too often the experience of reading architectural writing feels about as pleasurable as tooth extraction.”

Prijelo me je, da bi nekaj podobno puljenju zob mukotrpnega za brati napisala in objavila tudi sama. Fotografija objavljena v članku me je spomnila, da se po mojih dokumentih valja tekst o gradnji muzeja Solomona R. Guggenheima – eni od ikon arhitekture.  Stavbo poznamo vsi, kako je do ideje zanjo sploh prišlo, pa predvidevam, da ne in, če koga zanima, si lahko prebere spodaj:

Zasnova Guggenheimovega muzeja je bila na nek način preroška, saj se je odlično ujela s spremembami, ki so se pojavile v umetnosti v letih takoj po njegovi otvoritvi. In kot je dejal Frank Lloyd Wright, arhitekt,  muzej ni bil zasnovan le z namenom, da bi osvobodil umetnost, ampak  je imel veliko večji družbeni cilj – zagotoviti moderno nadomestilo religiji.

Čeprav je bil muzej prvotno zamišljen kot stavba namenjena razstavljanju specifične slikarske smeri, so v končni fazi v njej našle prostor umetniške stvaritve, ki niso bile ne tradicionalne slike in ne tradicionalne skulpture. Za določene razstavne eksponate je celo težko določiti, ali ni sam prostor, kjer so bile razstavljene, vplival na njihov nastanek.

S postavitvijo Guggenheimovega muzeja so bile pod vprašaj postavljene vse prejšnje predpostavke, kako naj bi razstavljali umetniška dela.

Muzej je namreč zasnovan tako, da ne nudi nobene trde podlage, nobene konsistentne horizontalne linije in nobene tektonske strukture, ki bi omogočala konvencionalen način razstavljanja slik in skulptur. Poleg tega že sama struktura zgradbe zahteva od obiskovalca, da pri ogledovanju umetnosti vključi svoje telo, na način, da se prilagaja prostoru.

vir

Solomon R. Guggenheim je bil četrti najstarejši sin ene najbogatejših in najvplivnejših družin  v ZDA. Izmed vseh bratov je bil najbolj družaben in gizdalinski ter je tako postal glavni predstavnik družinskega podjetja za odnose z javnostjo.  Bil je zagrizen lovec in je posedoval celo vrsto nepremičnin, med drugim tudi apartma v hotelu Plaza v New Yorku, kjer je skladiščil večji del svoje zbirke umetnin. Ta se je oblikovala pod vodstvom njegove žene Irene, ki je izhajala iz družine Rothschild. Sprva je Solomon zbiral slike starih mojstrov, pa tudi nemško in italijansko primitivno umetnost, v poznih dvajsetih letih 20. stoletja, ko je  spoznal mlado umetnico nemškega rodu, baronico Hillo Rebay von Ehrewnwisen pa je svojo pozornost preusmeril v drugo vrsto umetnin -  v nepredmetno abstraktno slikarstvo.

Leta 1928 je Hilla Rebay dobila naročilo za izdelavo portreta Solomona R. Guggenheima in ga v času, ko ji je poziral, s svojim gorečim prepričevanjem, da ima nepredmetno abstraktno slikarstvo najvišjo vrednost, prepričala ter navdušila za tovrstno umetnost. Solomon R. Guggenheim je tako pod njenim vodstvom začel zbirati sodobne, nepredmetne abstraktne slike.

Poleti leta 1929 je Rebayeva spremljala Solomona R. Guggenheima na njegovem prvem nakupovalnem potovanju po Evropi. Do konca potovanja se je Solomon odločil, da bo investiral v zbirko nepredmetnega abstraktnega slikarstva in jo podaril muzeju Metropolitan. V ta namen je odprl račun, katerega sredstva so bila namenjena nakupu umetnin, za upravljanje z njimi pa je določil Hillo Rebay. Vendar je Guggenheim že leta 1930 začel razmišljati, da bi zgradil svoj muzej.

Po drugem potovanju v Evropo, ki se je zgodilo poleti 1930, pa je dal Solomon preurediti svoj apartma v hotelu Plaza. Opremili so ga v modernem stilu in v treh sobah razobesili slike iz novo nastajajoče zbirke.

Čeprav je gospodarska kriza na začetku tridesetih let 20. stoletja nekoliko upočasnila nakupovanje umetnin, je zbirka vseeno tako zrasla, da se je leta 1933 rodila ideja, da bi v delu Rockerfellerjevega centra uredili Guggenheimov muzej. V zvezi s tem, se je Rebayeva posvetovala z dunajskim arhitektom Friderickom Keislerjem, ki je  živel v New Yorku in čeprav so dogovarjanja potekala vse do leta 1936, se iz tega na koncu ni izcimilo nič.

A tako Guggenheim kot Rebayeva sta si želela, da bi zbirka postala dostopna javnosti in tako približala abstraktno umetnost večjemu krogu ljudi. Zato sta leta 1936 začela z organizacijo serije potujočih razstav. Otvoritev zadnje razstave z naslovom »Art of Tomorow« se je zgodila januarja 1939 v New Yorku in je pomenila nekakšno inavguracijo novega sodobnega muzeja nepredmetnega abstraktnega slikarstva. Ta se je nahajal  na Vzhodni štiriinpetdeseti ulici (East Fifty-fourth Street), v bližin pravkar dokončanega muzeja moderne umetnosti (MOMA).

Razstavne prostore so uredili v nekdanji meščanski hiši. Stene so pobarvali z umirjenimi toni sive in bele barve ter na ta način ustvarili razkošno in zadušeno vzdušje. Po tleh so položili debele sive preproge ter oblekli dele sten z nagubanim sivim velurjem. Slike, ki so jih uokvirili z gromozanskimi srebrnimi okvirji, so obesili precej nizko, blizu tlom, osvetljevala pa jih je indirektna svetloba. V prostore so namestili tudi mehka, z velurjem prevlečena sedala, celotno vzdušje pa je nadgrajevala Bachova in Chopinova glasba.

Muzej je na tej lokaciji ostal deset let in si v tem času pridobil sloves natančno orientirane, nekoliko ekscentrične in precej osebne institucije.

Solomon R. Guggenheim pa je o stalnem domu za svojo zbirko, ki je do leta 1939 štela že čez 800 del, razmišljal še preden je bil odprt začasni muzej abstraktnega slikarstva (Museum of Non-objective Painting). Že leta 1937 je ustanovil fundacijo Solomona R. Guggenheima (Solomon R. Guggenheim Fundation) z namenom, da bi skrbela za promocijo umetnosti, vzpodbujala ljudi k izobraževanju o umetnosti ter prosvetljevala javnost. Najpomembnejši  cilj fundacije pa je bila ustanovitev stalnega muzeja, ki bi ta izobraževalni program izvajal.

V zvezi z gradnjo stalnega muzeja so se stvari konkretno premaknile v začetku leta 1943, ko je Solomon Guggenhein odobril začetek načrtovanja in naložil Rebayevi (direktorici fundacije), da poišče ustreznega arhitekta. Rebayeva se je odločila za Franka LLoyda Wrighta. Njena odločitev zanj pa ni bila ne hipna, ne popolnoma neodvisna od sugestij drugih.

Rebayeva pa je iskala nekoga, ki bi ustvaril veliko, monumentalno arhitekturo in ne samo tehnološko dobro izpeljano in funkcionalno moderno stavbo. Muzej si je zamislila kot tempelj, svetišče umetnosti. Njene želje so bile diametralno nasprotne principom, na podlagi katerih so gradili sočasne napredne, moderne muzejske stavbe. Ker so bile Rebayine povezave predvsem evropske, se najbrž ni sama spomnila na Franka Lloyda Wrighta, vendar, ko ga je omenila Irene Guggenheim, ni več dolgo trajalo, da je bila prepričana, da je pravi naslov za to nalogo.

Čeprav ni Wright nikoli skrival svojega mnenja o slikarstvu in o moderni umetnosti na splošno, bi ga po vseh kritičnih standardih lahko označili za malomeščanskega in celo omejenega, skoraj kot člana tiste množice, ki jo je Rebayeva  želela izobraziti. Še več, Frank Lloyd Wright je zelo glasno nasprotoval sterilni, abstraktni in iz Evrope uvoženi umetnosti, ki jo je Rebayeva tako cenila. Pa vendar sta, kljub očitnim razlikam, Hilla Rebay in Frank Lloyd Wright imela veliko skupnega. To, kar je prav gotovo igralo veliko vlogo pri odločanju, je bila najbrž  Rebayina interpretacija Wrightove »organske filozofije«, ki je dopuščala branje med vrsticami. In res je kmalu potem, ko je Wrighta spoznala osebno, Rebayeva izjavila, da sta si v mnogo pogledih zelo podobna.  Predvsem v odnosu do zemlje, narave in do samega ustvarjanja. Wright je bil ravno tisti tip nerazumljenega »genija«, ki jih je Rebayeva najbolj občudovala.

Prvega junija 1943 je Hilla Rebay pisala prvo pismo arhitektu Franku Lloydu Wrightu, ga  povabila v New York in vprašala, če bi bil pripravljen narediti načrte za muzej, v katerem bi razstavili Guggenheimovo zbirko abstraktnih slik. Na kratko mu je razložila koncept in svojo predstavo o muzeju.

Napisala je, da želi postaviti »duhovni tempelj« oz. monument. Poudarila je, da za to nalogo išče arhitekta, ki bi bil borec, ljubitelj prostora, tvorec, preizkuševalec, moder mož ter bi imel sposobnost likovne mojstrovine umestiti v prostor. Dejala je, da se ji, na podlagi treh njegovih knjig, ki jih je prebrala, zdi on najprimernejši, saj ima sposobnost začutiti tla, nebo in vse, kar je vmes, ter, da bi po njenem mnenju, morda začutil tudi slike iz te zbirke, ki so občutljive na prostor.

Wright je po nekaj pregovarjanja vendarle prišel v New York in se sestal z Rebayevo in Guggenheimom.

Čeprav naj bi bil Guggenheim mnenja, da so nekatere od Wrigtovih zgradb, postavljenih v zadnjem času, »nore«, je na tem sestanku izrazil željo, da si želi zgraditi takšno muzejsko stavbo, ki ne bo podobna nobeni od tistih, ki so takrat že obstajale. Dejal je, da je za zbirko, kot je njegova, primerna le popolnoma radikalna rešitev. Wright mu je zagotovil, da lahko izpelje takšno naročilo in prvi sestanek je bil uspešno zaključen, a do otvoritve muzeja (21. 10. 1959) je bila pot še dolga…

---

povzeto po: Neil Levine, The Architecture of Frank Lloyd Wright, 1996 in Buce Brooks Pfeiffe ed., The Guggenheim Correspondence, 1987

---

Čeprav je vedno bolj videti, da bom za nekaj časa odložila tisti nahrbtnik in do boljših pogojev bivakirala precej ob vznožju hriba, še vedno išem novo pot.  Malo za dušo, malo zares, tiščim nos v  različno literaturo o  dizajnu in če sem že naletela na nekaj zanimivega, zakaj ne bi prilepila še sem. Česa takega že dolgo nisem.

Spodnji tekst je povzet po članku Harryja Richa, Make it better.

Včasih se zdi, da je grajenje imidža ločena aktivnost znotraj podjetja in da obstaja splošno prepričanje, da je za to komunikacija bolj pomembna od dizajna. A raziskave kažejo, da to ne drži, saj se je izkazalo, da je najboljša izhodiščna točka za konkurenčnost vedno dizajn in ne komunikacija.

Toda, velik del industrije, posebej v Evropi, se je predolgo zanašal na stare principe – ustvarjali so poznane, ustaljene proizvode, katerih konkurenčnost je temeljila predvsem na nižanju cen in stroškov izdelave. Ustvarjanje produktov in storitev  z resnično dodano vrednostjo za uporabnike pa je bilo odmaknjeno na stranski tir. Zavedanje preprostega dejstva, da je lahko najcenejša samo ena znamka, vse ostale pa se morajo zanašati na dizajn, se je izgubilo.

Vendar, edinstven doprinos dizajna k uspehu podjetja je, da ima moč povezati izdelek z resnično potrebo uporabnika. To potrebo  je včasih težko določiti, ker se pogosto zgodi, da je uporabniki niti sami ne znajo izraziti, zato se je za bolj zanesljivo metodo od anketiranja izkazalo opazovanje. Inovacija se mora namreč vedno začeti z ljudmi in zadovoljiti njihove resnične potrebe. Tako se tudi težje zgodi, da se potrošnikom ponudi  izdelek, ki neslavno konča kot “feature-reach rubbish”. Zelo enostavno je biti drugačen, veliko težje pa biti boljši.

V uspešnih in konkurenčnih podjetjih se zelo dobro zavedajo, da se imidž in komunikacija gradita na dobrem oblikovanju, ki zadovolji resnične potrošnikove potrebe in ne obratno.

Če pogledamo raziskavo, ki je nastala pod okriljem The Design Council, o povezanosti dizajna s poslovno rastjo v UK,  pridemo do zelo zanimivih zaključkov.

Na vprašanje podjetjem, ali dizajn prispeva k njihovi konkurenčnosti, je tretjina podjetij, katerih poslovanje se je v predhodnem letu rapidno povečalo priznala njegov vpliv. V podjetjih, kjer je poslovanje stagniralo, pa je bilo le 10% takih, ki so uvideli, da bi izboljšanje izdelkov oz. storitev lahko povečalo njihovo konkurenčnost.

Od hitro rastočih podjetij, jih je 38% potrdilo, da jim je dober dizajn pripomogel pri prodiranju na nove trge, pri stagnirajočih podjetjih, pa je bilo takih, ki so priznavali doprinos dizajna manj kot 3%.

Raziskava je zajela tudi vpliv dizanja na povečano prodajo in pomembno vlogo mu je  priznalo 75% podjetij, ki so v predhodnem letu beležila rast. Podjetja, ki rasti niso doživela, pa žal tudi niso priznavala možnosti, da bi jim dizajn (lahko) pomagal pri dosegi boljših prodajnih rezultatov.

Zgoraj navedene ugotovitve tako jasno kažejo, da so najhitreje rasla tista podjetja, ki so prepoznala vrednost in pomen dizajna.

A samo to ni dovolj, drugo veliko past za ustaljena podjetja predstavlja tudi to, da se zanašajo na svojo preteklost in na imidž, ki so ga zgradili pred leti. Čeprav v takih okoljih poskusi inovativnosti pogosto naletijo na skepticizem in ciničnost, se ta običajno iskaže za pametno potezo.

vedno deluje! Ko nehamo komplicirati, so rešitve na dlani.

vir

Z mini pobegom sem še enkrat privezala nemirno dušo. Klifi so ji dobro deli. Včasih imam občutek, da se je nekje v tistih koncih rodila in, da jo z leti magnetna moč korenin vedno bolj vleče nazaj. Domov? Ne upiram se. Tam se čas upočasni in veter prinese vonj po nečem davnem, a vseeno neznansko živem in, ko se prepustim, se začnejo rojevati rešitve, dvigovati meglice in kristalizirati želje. Zdaj čakam samo še na odkritje ravno pravega ščepca poguma, ampak očitno se ta skriva na nekem drugem klifu…

Slaba fotografinja sem. Mogoče bi postala s pomočjo tega plakata boljša.

Če že mora biti poceni, naj bo vsaj izvirno.

Modnih dodatkov ne nosim. Morda bi naredila izjemo za eno noč.

In za novoletovanje še tudi nimam rezervacije.

Še eden tistih popoldnevov, ko iz polic vlečem svoje svete knjige, jih naključno odpiram, obračam strani, srmim v slike, berem odstavke in ostajam nevtralna. Loteva se me dvom. Kaj, če to pomeni konec? Za vedno. Kaj potem sploh še ostane?

Zaprem oči in se zavem, da ni več samoumevno, da se bodo goste meglene zavese samodejno razprle in pokazale pot.  A za nekaj časa kupim hladna, temna jutra s praznično razsvetljavo, ki so svojevrstno, melanholično očarljiva.  In kot obsedenka že ves dan pritiskam na repeat in se ne naveličam in vsakič znova se zbudi tisti filmski občutek. In na nek nenavaden, sprevržen način, je popolno.

Podaljšan vikend s spomladanskim vremenom sredi novembra in štiri ženske s planom napada na  kulturo in trgovine. Videle smo vse, kar smo si zadale in še malo več, se navduševale nad čebulno juho in macarooni in v čast abrahamovke izpraznile kar nakaj steklenic Beaujoulais nouveau-ja.

Mojih top 5:

Razgled s Tour de Montparnasse

Arhitektura četrti La Defense

Izgubljanje  in iskanje slavnih po Cimetiere du Pere Lachaise

Jutro  v katedrali Notre Dame

Večerno praznenje steklenic:

Fotografije sem ukradla tamali (si rekla, da lahko :p).

Prvič sem jo obiskala okrog 1. novembra pred kar nekaj leti. In, čeprav mi ni uspelo priti kaj dosti višje od Osla, je bilo to dovolj, da se je izoblikovala velika sila privlačnosti, ki še kar traja in traja. Postopoma zlagam puzle za popoln road trip do Nordkappa in danes dodajam še eno. Nekoč se bom povzpela na Tverrfjellet in se razgledovala po pokrajini  iz čudovite opazovalnice za srne (arh. biro Snøhetta)  in svet se bo ustavil za kakšno uro in najbrž si bom spet želela, da bi lahko ostala za vedno…

foto vir

Juranje nebo je bilo spektakel svetlobe, barv in meglic. Najbrž je tisti zgoraj hotel nahraniti lepot lačne duše, preden je spustil temačen zastor s slabimi šivi. Ti  so kmalu popustili in na glave se je vsulo neskončno hladnih, mokrih nitk, ki  niti slučajno niso prevzele osebnosti tistega prijetnega deža, ki te povabi na čaj, h knjigi in pod odejo.  Rodila se je zlovešča pošast take vrste, ki nesramežljivo steguje prste in išče najboljše mesto za zasaditi kremplje, da bodo segli kar najglobje in zasadili jesensko melanholijo.  In potem se boriš.  Najučinkoviteje z idejami, ki so te preventivno začele obsedati že pred dvema tednoma in jih ne moreš ukrotiti.  V naravi je čas porajanja novih življenj pomlad, sama pa imam določene žice povezane malo po svoje  in potreba po nečem svežem, okupira poligon mojih možganskih zavojev jeseni.

Nekoč sem nekje zasledila napotek, da svojih načrtov grande ni dobro razglašati in pripovedovati o njih,  dokler jih ne izpolnimo.  Namreč, če smo deležni odobravanja in pohval še preden smo kaj storili, smo na nek način zadovoljeni, cilj se zdi varljivo blizu, posledično pa se zmanjša motivacija in pogosto se zgodi, da na koncu vse skupaj ostane samo pri ideji. Torej, o tem ne smem… To, kaj vse bi nekomu  zmetala v obraz  in se ga morda lotila tudi s pestmi, bom potlačila vase – še enkrat (pa čeprav s tem najbrž hranim kakšno bodočo nezaželeno domačo žival).  Ostane samo še moj potrošniški jaz, ki bi te dni imel (poleg vsaj cca. 100m2 velikega stanovanja) tolix stole,  obešalnik za obleke v obliki sobnega kolesa, en dober arhitekturni plakat (če bi se lahko odločila katerega), kup težkih knjig in crocsove plastične škornje (ja, vem). Če se vreme/razpoloženje ne spremeni, bodo ta vikend moje kartice trpele…

Ko se zdi samoumevno, da po 10+ letih ne boš več padal v srednješolske gnjavaže in, ko potem izveš, da si se znašel sredi ene močno brbotajoče, rabiš približno 5 minut, da si trebuh opomore od huronskega smeha.

Človeška domišljija je za tiste, ki jo znajo uporabljati kreativno, edinstven ključ, ki odpira vrata nepredstavljivemu in  premika meje možnega. Ko se je poslužijo  manj vešči, pa nastane “se po mestu govori”… No, v najboljšem primeru, kakšna zabavna zgodbica.

Tokratna na moj račun. Nemanekenske mere in neprave barve so me spremenile v sugar mommy. Ubogemu dotičnemu gre bojda  tako slabo, da mu ni ostalo drugega in potem doma reže žile od prestanih naporov, ko preživi nekaj ur v moji družbi.

In seveda si ljudje, kot sem jaz, ne moremo privoščiti kakšnih svojih kriterijev za izbiro s kom in na kakšen način. In nesporno dejstvo je, da če nek človek privlači “njih” (ja, množina),  kdo sem jaz, da ne bi tudi mene?  In, če se ta odloči za mojo družbo, mora biti zadaj gotovo kakšna korist…

Ne samo domišljija,  tudi ubrisanost ne pozna meja!

Misli se kopičijo, nalagajo in zbledijo, ne da bi jim črni znaki na beli podlagi podarili življenje v medmrežju. Nikoli ne bo zares zaživelo navdušenje nad belgijsko see-trough cerkvijo, srce parajoč izliv bo ostal zakopan nekje med rebri in me občasno budil sredi noči, spomin na opazovanje spreminjanja zelenila v zlatilo skozi novo perspektivo  “Tajger Maje” pa bo obudil le pravi vonj vetra.

Nimam velikih načrtov in naivno nadejanje velikih sprememb, ki bi zavrtele življnje z drugo hitrostjo, v drugo smer ali novo dimenzijo, se je skrilo za jesenske oblake. Razpoloženje ni depresivno, je samo sprijaznjeno. Čeprav klišejsko, ampak včasih so res dovolj samo majhne stvari: nedeljski coffe to go pod drevesi na otroškem igrišču, posrečen udarec, kepica pistacijevega sladoleda, dober čvek, prespano popoldne…

Globoko v sebi sicer vem, da hočem več, ampak v tem trenutku tako kot je, zadostuje. In spet bi šla nekam, do Pariza je še (pre)dolga…

Nekateri ponedeljki so kot jutra, ko se moraš prebuditi eno uro prej. Oči se zaletavajo v sedanjost, um pa caplja zadaj, procesira nedavno preteklost in se privaja na tukaj in zdaj. V iskanju odgovora na vprašanje, zakaj teče čas hitreje od petka do nedelje,  si zavrti film: prestolnica, promenada, vročina in vonj po hrani v zraku, nepregledna reka ljudi, terasa z belimi stoli, glasba, A. in jaz, martini, čvek kot včasih, še ena terasa, še en martini, še več čveka, bele črte…, piiiisk – greš?, kam?, twitter je občasno koristen in nergači so včasih ustrežljivi, hladna, senčna pot, slap, kivijeva pergola, sveža postrv, reševanje sveta, nabiranje kilometrov na osmih kolesih, štadion,  ženski čvek in dimne palčke…, kofetkanje, kuharije, neznosna lahkost lenobe, ledene kepice… Dober vikend je bil.  Ponedeljek bo kmalu mimo, jutri pa zopet dobra družba in nov musklfiber v lopaticah. Moj nov hobi mi je vedno bolj všeč!

Obetali so, da se bosta po dolini mudili pripeka in sparina in v zraku je bila misel na pobeg. Med možnostma ali 0, ali vsaj 1000m nadmorske višine, je zmagala druga, ker nisem imela želje, da bi  se že na AC vživljala v kožo tistih malih, plavih rib. Za najbližjo in najmanj komplicirano izbiro se je izkazala Rogla z Lovrenškimi jezeri. Zaradi ležernega, pozno jutranjega odhoda, je destinacija sicer skoraj padla v vodo,  a nama je za dobrih 15 minut uspelo prehitela štart Skoka na Roglo in se prebiti do vrha. Potem pa prijetnih 21 stopinj, pretežno senčna pot, težka debata in niti ne prevelika gneča. Lovrenška, brez ostalih “turistov”, bi bila raj, a človek ne more imeti vsega. Po novo dozo energije sva zavila do Peska, kjer so stregli z gobovo juho s pohorskimi jurčki, potem pa naskočila še razgledni stolp. Od tam se je videlo, da se je pot v dolino sprostila in odpraviti se je bilo treba popoldanskim planom naproti. In takrat se mi še niti sanjalo ni, da me zvečer čaka 10 km mestnih ulic in, da bom prišla do točke, ko ne morem več govoriti, da ne pijem piva.

Same procedure as always. A. in jaz, lepo vreme, kavica na rivi, ženski čvek , sprehajanje po paviljonih, kosilo na poti v Arsenale, še druga doza umetnosti  in potem Aperol Spritz in vožnja po kanalu Grande v sončni zahod za zaključek dneva.  Življenje je lepo, če si ga narediš takega.

In o bienalu – bila sem pozitivno presenečena glede na pričakovanja s katerimi sem se odpravila na razstavo. Škoda je samo, da ni nikoli dovolj časa, da bi vse natančno pogledal in prebral in posledično bolje razumel. Fotografije so za občutek, ki pa v resnici dela bolj medvdejo uslugo. So stvari, ki jih enostavno moraš doživeti in videti v živo.

pročelje italijanskega paviljona, za vrati pa Tintorettova Zadnja večerja – izjemno!

nagačeni golobi – včasih bolj zanimivi od inštalacij

interaktivna umetnost – obiskovalci in plastelin

moč svetlobe

inštalacija v srbskem paviljonu

linorez

pročelje danskega paviljona

foto-mašinerija v francoskem paviljonu

venezuelski smisel za humor

beton

gigantske sveče v obliki slavnih skulptur

na vratih wc-ja v Arsenalih (pripis: “well done! art should always be a gift and i left a masterpiece”)

Takoj. Morda celo za vedno, če bi mi kdo obljubil, da se občutek ne bo izrabil. So kraji, kjer se enostavno počutiš doma. Enega sem našla na severu Škotske. Veter, peščena prostranstva, visoke trave, sledi stopinj, valovi, svetilniki, svež losos v vaškem pubu… Tako preprosto, tako izpolnjujoče!

Otopela. Možgane uporabljam samo še za odštevanje ur in dnevov do datuma, ko bom prekinila rutino, ki jo je obrodil začetek poletja. Duševni mir je dolgočasen in hrani apatijo s preveliko žlico. Ko nisem prisiljena v boj, vse prehitro podležem in se začenjam spreminjati v nekaj, kar si ne želim postati. Pozibavam se na mirni gladini in čakam sapo, da prinese oblak in naredi nevihto. Do takrat pa… Mirujem. Vsa velika hrepenenja iz časa, ko sem nasilno raztegovala dneve, da bi vanje stlačila vse, kar je bilo potrebno, je odneslo v neznana prostranstva. Na spomladi kupljenih barvah se nabira prah in platno ostaja belo. Včasih ga poskušam oživiti, zarisati kakšno krivuljo, pa je gravitacijska moč beline prevelika. Nimam dovolj energije, da bi se nasilno borila z njo. Dajem ji čas, da se odloči sama in spusti na dan vsaj kakšno od pogreznjenih skic. Morda pa me preseneti in eksplodira – barvni dež bi bil še kako osvežujoč in ena od sten mojega stanovanja si želi družbe.

via design sponge

http://www.vimeo.com/25451551

Splitscreen -  (simultana) zgodba dveh zaljubljencev, ki potujeta iz New Yorka in Pariza na zmenek v London. Film je bil v celoti posnet z Nokio N8 in je bil kot zmagovalec Nokijinega tekmovanja Nokia Shorts 2011, premierno prikazan na edinburghškem mednarodnem filmskem fesitvalu.

Včasih, ko si prenažrt predvidljivosti vsakdana, je potrebno spustiti krotilno palico iz rok in dati planetom voljno, da padejo v naključno konstelacijo. Potem pa samo ujameš val, mu slediš, pobiraš kar prinese mimo in se ne obremenjuješ preveč s kje te bo odložil. Morda te trešči v skale, morda nepretresljivo naplavi na sipino, ali pa te servira kakšni starodavni pošasti pred gobec . Vsekakor boljše alternative, kot, da bi dovolil, da se predčasno spremeniš v fosila, ujetega v  plasti rutine.

Letos so se planeti  očitno odločili, da bodo upoštevali moje želje. Seveda so vmes malo brodili po kotlu in dodali par svojih začimb, a zaenkrat se zdi, da bo zvarek precej po mojem okusu. Zagotovo bom vedela čez točno en mesec, če preživim “the wild ride” (s Pilotom 2005), ki je bil zakoličen ob sinočnji uri duhov…

Najboljše in najbolj zasvojljive stvari so največkrat enostavne in  this month I’m loving ne najlažjo in ne najlepšo, ampak okusno in osvežilno solato. Ta se znajde na mojem jedilniku približno štirikrat na teden in mislim, da to zadostuje za oznako obsesija. Pozno kosilo/večerja ob dnevih, ko mi ni do resnega kuhanja – kot danes.

Tofu povaljam v sojini omaki, dodam česen, timijan in origano in pustim nekaj minut, da se okusi prepletejo. Potem vse skupaj na hitro popečem in, ko se tofu ohlaja, prepražim še sezam.

V skledo vržem veliko pest zelene solate, zrežem nekaj češnevih paradižnikov, potresem s tofujem in sezamom, solim, zalijem z olivnim oljem in balzamičnim kisom in voila!

Slika dela solati krivico – krivi so fotografinja, svetloba in telefon.